Paradižnikova koreninska gniloba (Phytophtora cryptogea, Phytophtora nicotianae, Phytophtora capsici, Phytophtora citricola)

Znaki bolezni: na koreninskem vratu se oblikuje temnozelena nekroza, steblo je na tem delu zoženo, mlade rastline venejo, spodnji listi porumenijo, vlažna trohnoba plodov, pogostejše ob zemlji.

Zatiranje: agrotehnični ukrepi: kolobar z zeljem, koruzo, pšenico in solato, kapljično namakanje. Kemični ukrepi: zalivanje in namakanje sadik, škropljenje rastlin s sistemičnimi fungicidi.

Plutavost paradižnikovih korenin (Pyrenocheta lycopersici)

Znaki bolezni: bolezenska znamenja se začno močneje izražati šele v drugi polovici rastne dobe. Na koreninah opazimo rjavenje in segmentno odmiranje. Okužene korenine se obraščajo, tako da na nadzemnem delu ni videti bolezenskih znamenj. Kasnejše spremembe na koreninah nastanejo postopoma. Najprej korenine odebelijo in nato oplutenijo. Skorja okuženih korenin vzdolžno žlebičasto poka. Po oplutenelosti je oblikovanje sekundarnih korenin je zelo omejeno. Zaradi teh sprememb na koreninskem sistemu, rastline hitreje ostarijo, zmanjšan je vegetativni prirast in pridelek.

Pogoji za okužbo: bolezen se pojavlja v rastlinjakih v katerih več let zapovrstjo gojimo paradižnik in jajčevec. Gliva se ohranja na ostankih okuženih rastlin v tleh v obliki micelija ali (mikro)sklerocijev. Bolj redko gliva oblikuje nespolna plodišča (piknidije) s trosi (piknospore). Če jih že, so le-ti lahko vir okužbe. Simptomi so na nadzemnem delu izrazitejši, če rastline rastejo v tleh s slabo strukturo in majhno kapaciteto za vodo. Škoda je navadno večja pri sortah z daljšo rastno dobo in tistih ki so večje ter z več etažami. Izgubo pridelka lahko nekoliko omilimo, če obolele rastline primerno zalivamo, da imajo na voljo vedno dovolj vode.

Zatiranje: pomembni so preventivni agrotehnični ukrepi, kot so: gojenje tolerantnih hibridov, redno večkratno zalivanje, cepljenje hibridov na odporne podlage, razkuževanje tal z vodno paro.ui.