Bolezni in naravni sovražniki paradižnika
Bolezni in naravni sovražniki paradižnika
Ko smo poskrbeli za osnove, se moramo soočiti z nekoliko bolj kompleksnimi nevarnostmi, ki prežijo na nas na poti do slastnega obroka. Od paradižnikovih bolezni se izkušeni vrtnarji daleč najbolj bojijo paradižnikove (krompirjeve) plesni, zelo nevarna pa je tudi črna pegavost, ki se uspešno razvija tako pri nižjih kot pri višjih temperaturah. Če lahko posode s paradižnikom postavimo pod streho, ne da bi rastline pri tem prikrajšali za dovolj sonca, smo za preventivo storili že veliko. Še bolje je, če vestno skrbimo, da bodo rastline zračne, kar dosežemo z odstranjevanjem listov pod dozorelimi plodovi, skrbnim privezovanjem ob oporo ter rednim odstranjevanjem zalistnikov. Ko je nevarnost razvoja bolezni največja – torej v času, ko so dnevne temperature okrog petindvajset stopinj Celzija in ko je veliko padavin in obenem veliko jutranje vlage – lahko za dodatno zaščito uporabimo bakrena listna gnojila. V dobro založenih trgovinah so nam na voljo še dodatni pripomočki za krepitev odpornosti, recimo razni izvlečki aminokislin, listna gnojila s fosforjem v fosfitni obliki, sojin lecitin in izvlečki preslice. Še posebno opozorilo: včasih se nam na rastlinah pojavi rastlinjakov ščitkar, znan tudi kot bela muha. Tega se je izredno težko znebiti. Miša Pušenjak, specialistka za zelenjadarstvo pri KGZS Maribor, svetuje, da pustimo vse pajkove mreže na rastlinah nedotaknjene, saj se vanje ulovijo leteči škodljivci. V primeru napada rastline z naravnimi insekticidi (kot sta Piretrin ali Neemazal) škropimo zjutraj in tretman ponovimo vsaj trikrat v največ petdnevnem presledku. Redkeje se pojavijo listne uši, resarji ali pršice. Resarje odlično zatremo z v ekološki pridelavi dovoljenim insekticidom Laser, pršice in uši pa z istimi pripravki kot rastlinjakovega ščitkarja.
Upamo, da nadobudnih vrtnarjev z gornjim spiskom potencialnih težav nismo preveč prestrašili ali celo odvrnili od plemenitega projekta. Izkušeni paradižnikarji namreč dobro vemo, da je tovrstno gojenje v resnici zelo preprosta in sila izpolnjujoča zadeva, in da nič ne more poplačati tistega sijajnega občutka, ko doma v krogu družine prvič zagrizemo v sočni plod, ki smo ga pridelali sami!
